» »

Prvi računalniki v Sloveniji, 14b.del - strokovni informacijski centri

Prvi računalniki v Sloveniji, 14b.del - strokovni informacijski centri

En izmed najbolj razširjenih in vplivnih terminalov DEC VT-100. Fotografiral Jason Scott. (CC BY 2.0)

vir: Računalniški muzej

Terminal Conrac je deloval podobno kot naprava Datapoint 2200. Fotografiral Ken Shirriff. (CC BY-SA 4.0)

vir: Računalniški muzej
Računalniški muzej -

Ob vedno večjem pomenu znanstveno-raziskovalnega dela in spremljajočem razmahu znanstvene in strokovne literature se je na začetku sedemdesetih občutno povečala tudi potreba po nekakšni znanstveni informacijski infrastrukturi, ki bi olajšala uporabo, pretok in organizacijo znanja in vedno večjih količin znanstvenih podatkov. V domačih podjetjih in ustanovah je v tem času nastajalo vedno več informacijsko-dokumentacijskih(INDOK) centrov in specialnih knjižnic. Pri tej dejavnosti so si kmalu začeli pomagati tudi z uvedbo računalniške tehnologije. Zaradi pomanjkanja opreme v Sloveniji so se informacijski centri pri oblikovanju centralnih bank podatkov in izvedbi avtomatske obdelave podatkov običajno navezali na enega izmed večjih računalniških centrov. To je bil najprej predvsem Republiški računski center(RRC) s svojima velikima računalnikoma CDC Cyber 72 in Cyber 172, v osemdesetih pa še oba računalniška centra univerz v Ljubljani in Mariboru. V okviru univerze je tekom sedemdesetih začela nastajati mreža 14 strokovnih informacijskih centrov(SIC), ki so na različnih strokovnih področjih povezovali fakultete, njihove knjižnice in inštitute z INDOK centri in specialnimi knjižnicami razvojno usmerjenih domačih podjetij. Povezovati pa so se začeli tudi s svetovnimi informacijskimi centri, ki so nudili obsežne banke znanstvenih in strokovnih podatkov. V sedemdesetih so tuje banke podatkov najprej pridobivali na magnetnih trakovih z mesečnimi posodobitvami, nato pa so že začeli vzpostavljati oddaljene povezave do centrov v tujini.

Prve pomembne korake na tem področju so v Iskri oziroma njihovem Zavodu za avtomatizacijo storili že leta 1970. Za računalnik CDC 3300, ki je bil takrat nameščen v RRC, so prvi v Jugoslaviji razvili sistem za avtomatizacijo informacijsko-dokumentacijskih centrov(SAIDC), ki je v sedemdesetih predstavljal osnovo in zgled za razvoj te dejavnosti tudi na drugih strokovnih področjih in je vplival na začetni razvoj knjižničnega informacijskega sistema(KIS). V Iskri so bili v tem času naročeni že na več kot 500 tujih strokovnih revij s področja elektrotehnike, elektronike, metalurgije, kemije, itd. Od tujih bank podatkov so uporabljali ameriško tehniško in angleško strojniško. Tesno pa so pri izmenjavi gradiva sodelovali tudi s Centralno tehniško knjižnico. Da bi vsem uporabnikom njihove obsežne knjižnice omogočili lažji dostop in delo z gradivom so se odločili, da oblikujejo računalniško podprt informacijski sistem s centralno banko bibliografskih podatkov po zgledu tujih strokovnih knjižnic in uvedejo avtomatsko obdelavo teh podatkov. S programskim paketom SAIDC so avtomatizirali izdelavo referatnih biltenov o publikacijah z evidenčnimi, deskriptorskimi, bibliografskimi in naslovnimi kazali. Avtomatizirali so tudi mesečno izdelavo gradiv glede na interesne profile posameznih uporabnikov(SDI) in izdelavo poljubnih retrospektivnih poizvedbe(RP) po banki podatkov. Programe so večinoma izdelali v programskem jeziku Cobol.

Nato so leta 1972 oblikovali prve lastne banke podatkov tudi v Centralni tehniški knjižnici(CTK). Izdelali so centralni katalog vseh serijskih publikacij, ki so ga nameravali razširiti na druge tehniške in specialne knjižnice v državi, vendar projekt ni bil uresničen. V CTK so programe za obdelavo bibliografskih podatkov izdelali v programskem jeziku PL/I za enega izmed računalnikov IBM 360/30 v Ljubljani. Od Iskre so leta 1973 prevzeli ameriško banko tehniških podatkov, ki so jo na magnetnih trakovih hranili v RRC. Po programu SAIDC so iz nje do konca 1977 izdajali že približno 400 gradiv SDI mesečno, za RP pa v tem času še niso uspeli pridobiti namenskih diskovnih enot v centru. Leta 1978 so začeli uporabljati še nemško banko podatkov s področja graditeljstva. Nov pilotni projekt uvajanja avtomatske obdelave v knjižnice so nato izvedli v Narodni univerzitetni knjižnici(NUK) šele leta 1978. S programom SAIDC so takrat izdelali prvo poskusno banko podatkov za bodoči centralni katalog knjig. Ugotovili so nekaj pomanjkljivosti programa, vendar zaradi finančne stiske primernih alternativ takrat ni bilo. Naslednje leto so za Raziskovalno skupnost Slovenije izdelali banko podatkov vseh raziskovalnih nalog z deskriptorji in anotacijo. Obe banki so nato hranili v RRC. Biltene so izdelovali s prilagojenim SAIDC 2, gradiva SDI in RP pa so izdelovali po novem programu DORS, ki so ga izdelali v RRC in je ob uporabi primernega terminala omogočal tudi interaktivno delo.

V NUK so se začetnih poskusov avtomatizacije lotili zelo resno in so že za sam vnos in preverjanje podatkov usposobili nekaj knjižničarjev s primernim strokovnim znanjem. Najprej so podatke vnašali na luknjane kartice, leta 1979 pa so uspeli pridobiti prvi zaslonski terminal CONRAC z disketnikom. Ta je zelo olajšal vnašanje podatkov, omogočil pa je tudi interaktiven dostop do računalnika v RRC. Takšen terminal so takrat dobili tudi v CTK. Na Višji tehniški šoli(VTŠ) v Mariboru so z računalnikom IBM 1130 že leta 1970 začeli raziskovati in uvajati lasten sistem za obdelavo podatkov o knjigah in serijskih publikacijah, vendar so kasneje zaradi omejene izvedbe tudi oni preoblikovali banko podatkov s programom SAIDC 2 na računalniku v RRC. Ob namestitvi računalnika v RCUM so prenesli banko podatkov v Maribor. Ena izmed najpomembnejših domačih bank podatkov je v sedemdesetih nastala še na Inštitutu za biomedicinsko informatiko(IBMI). Tam so leta 1976 izdelali lastne programe in prek terminala na računalniku v RRC začeli pripravljati banko najnujnejših podatkov o znanstvenem in strokovnem gradivu s področja biomedicine v Sloveniji. Leta 1979 so na inštitutu vzpostavili tudi prvo oddaljeno povezavo z informacijskim centrom nemškega inštituta DIMDI za dostop do njihove banke podatkov. To je bila prva neposredna povezava za dostop do tujih bank podatkov v Jugoslaviji. V sedemdesetih so s pomočjo fakultetnega terminala na računalniku v RRC s programom SAIDC izdelali banki podatkov o novih knjigah tudi na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo in v Centralni ekonomski knjižnici.

2 komentarja

tony1 ::

Kapo dol, fantje in dekleta, tole branje je navdušujoče! Zelo hvalim pregled dogajanja po širini, zadnjič sem si zabrundal v brado, da bi bil že čas, da pridete počasi do COBISS-a, in evo, mine teden, in ni vrag, da tudi do tega še ne pridemo 8-)

Mala opomba: "nemško banko podatkov s področja graditeljstva", verjetno gradbeništva?

Dodal bi še osebno anekdoto o tem, kako zelo napredno je bilo to delo bibliotekarjev v 70ih letih, ker ni bilo lahko kar iz zraka potegniti že samo ideje, da je treba ustvariti centralno računalniško bazo knjižnega gradiva - prvič, pogruntanti, da je to smiselno in drugič, kako to sploh izvesti.

Torej, v lokalni osnovni šoli, nekaj 10 km iz Ljubljane smo v začetku 90ih imeli v knjižnici 286 s ČB monitorjem in (danes vem, da slabo) klik tipkovnico z nekim programom za izposojo knjižnega gradiva*, težava pa je bila, da vse knjige v lasti knjižnice sploh niso bile še vnešene v lokalno (tj., locirano na točno tistem računalniku) rač. bazo. Knjige smo si izposojali s kartončki, ki jih je knjižničar(ka) vzel iz izposojene knjige in vložil v mapico posameznega učenca. (Mularija, rojena leta 1995, bo padla po tleh: a niste imeli RFID-ov?! :-D)

In nato je še več knjižničarjev (večina šolanih bibliotekarjev) zaporedoma porabilo celo desetletje dela, da so ROČNO v tisti računalnik vpisali vse podatke knjig iz polic. Čeprav so bili seznanjeni, da je NUK menda nekoč pošiljal kartončke izdanih knjig za ročno iskanje "po predalih" (tisto posebno omaro ima še danes mnogo knjižnic, danes služi kot podlaga za kakšno vazo z rožami), niso imeli informacijskega znanja, da bi razumeli, da bi se verjetno dalo dobiti off-line kopijo baze Cobissa (za on-line povezavo do Cobissa ni bilo šans, prvi modem smo imeli v šoli nekje leta 97 ali 98, uporabljal ga je učitelj fizike, ki je bil tudi računalniški navdušenec, šola pa je imela le eno ali dve telefonski liniji) in iz nje samo kopirali vnose za knjige, ki so jih imeli na policah, v lokalno bazo...

*Žal ne vem imena programa, bi pa preostale stare kozle tukaj spomnil na legendarni Mazzinijev opis programa Šolska knjižnica v Mojem mikru nekje leta 1993... :-D

Barbarpapa2 ::

Dober večer.

Se lahko samo pridružim navdušenju pred mano pišočega. Komaj skozi te članke dobivam malo vpogleda v to, kako široko se je takrat uporabljalo sicer kar skromne računalniške resurse...

Lahko noč

Jože


Vredno ogleda ...

TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
»

Prvi računalniki v Sloveniji, 14c.del - knjižnično informacijski sistem

Oddelek: Novice / Računalniški muzej
73476 (2356) Barbarpapa2
»

Prvi računalniki v Sloveniji, 14a.del - nova univerzitetna centra

Oddelek: Novice / Računalniški muzej
62610 (1887) RedZo
»

Prvi računalniki v Sloveniji, 13d.del - zdravstveni informacijski sistem

Oddelek: Novice / Računalniški muzej
101816 (1364) chnglng
»

Prvi računalniki v Sloveniji, 13a.del - družbeni informacijski sistem

Oddelek: Novice / Računalniški muzej
51934 (1314) Malajlo
»

Prvi računalniki v Sloveniji, 7a.del - prvi mini računalniki

Oddelek: Novice / Računalniški muzej
72655 (621) Barbarpapa2

Več podobnih tem